…E.Leclerc, sodeč po primerjavi, objavljeni v marčevskih Mojih Financah. Vzorec je obsegal 27 identičnih izdelkov uveljavljenih blagovnih znamk, pretežno živil. Poleg zmagovalca so tekmovali še Lidl, Mercator, Spar in Tuš. Spodnja preglednica prikazuje cene vključenih izdelkov v vsaki od trgovin na dan primerjave.
klikni za povečavo
Razlika med E.Leclercom kot najcenejšim in Mercatorjem kot najdražjim je znašala opaznih 14%.
Trgovec , ki obtiči na dnu takih raziskav (ni nujno vedno Mercator), potem pogosto v časopisih objavi svoj »popravek« oziroma pojasnilo, ki obsega nekatere ali vse izmed naslednjih ugovorov proti rezultatom primerjave:
- V primerjavi niso zajete cene v časovno omejenih akcijah, ki jih kupci s pridom uporabljajo in zato primerjava zavaja.
- V primerjavo niso vključeni izdelki trgovskih blagovnih znamk. Teh ima Mercator veliko, kupci jih imajo radi in so cenejši od »brand name« izdelkov, toda po njihovem mnenju prav tako kvalitetni.
- Primerjava ne upošteva dejstva, da lahko ob torkih v Mercatorjih pod določenimi pogoji dobite 10% popust na celoten nakup, prav tako upokojenci ob četrtkih.
- Primerjava ne upošteva dejstva, da si imetniki kartice Mercator Pika z dovolj nakupi v posameznem obdobju lahko prislužijo 3–6% naknadni popust.
- Če kupec na pravi dan iz dnevnega časopisa izreže kupon in ga unovči, lahko dobi 20% popust za posamezni izdelek, kar lahko pri večjem nakupu več kot odtehta malenkostno dražje cene pri drobnih nakupih.
Vse našteto drži, vendar pa cenovno občutljive kupce postavlja pred naslednjo dilemo. Ali je ugodnejša trgovina, kjer so redne cene nizke in te ne posiljujejo z nošenjem kartic, oprezanjem za kuponi v časopisih in podobno? Ali pa je boljša trgovina, ki ti omogoči — če si dovolj discipliniran in imaš čas — da, na koncu koncev, po vseh popustih in dobropisih plačaš nekoliko manj?
Poplavi kartic ugodnosti so se uprli diskontarji, katerih izjave so zbrane v nedavnem Večerovem članku V denarnici več kartic kot bankovcev:
Eurospin:
»V podjetju Eurospin Eko se nismo odločili za izdajo svoje kartice ugodnosti, saj to ni v konceptu holdinga Eurospin Italia. Koncept prodaje v trgovinah Eurospin poizkušamo narediti čim bolj enostaven, tako da vsak dan ponujamo kupcem izdelke dobre kakovosti po ugodnih cenah. Naše razmišljanje je, da je ta način najbolj pošten do potrošnika, saj vedno ve, kaj dobi za svoj denar. Kartic ugodnosti preostalih naših konkurentov ne moremo komentirati, saj ima pač vsako podjetje svoj koncept poslovanja. Potrošnikom bi pa svetovali, da si kdaj izračunajo, kaj jim razno zbiranje popustov in bonusov na karticah dejansko prinese, saj gre velikokrat zgolj za marketinške prijeme, ki z realnim prihrankom nimajo veliko skupnega.«
Lidl:
»O uvedbi kartic zvestobe zaradi poplave najrazličnejših zvestobnih in članskih programov, ki jih konkurenčna trgovska podjetja ponujajo slovenskim potrošnikom, v družbi Lidl Slovenija trenutno ne razmišljamo. V skladu s poslovno politiko družbe ostajamo zvesti načelu ponudbe izdelkov najvišje kakovosti po najnižjih cenah, zato našim kupcem ob vsakem nakupu zagotavljamo celoten prihranek s številnimi tedenskimi ali trajnimi akcijami prehrambnih in neprehrambnih izdelkov. Stroškov, povezanih z izvajanjem bonitetnih programov, tako ne prenašamo na kupce in hkrati v skladu s strogimi internimi določili ne zbiramo in obdelujemo podatkov o njihovih nakupih.«
Hofer:
»Poznani smo po neodvisni cenovni in ponudbeni politiki, zato se od konkurence razlikujemo tudi po tem, da v naših poslovalnicah ne uporabljamo programa zvestobe v obliki kartic ugodnosti, zbiranja … Programi zvestobe niso del naše filozofije, saj nam veliko več pomeni, da lahko zvestobo kupcev dosežemo s trajno nizkimi cenami skrbno izbranih, visoko kakovostnih živil in izdelkov za vsakodnevno uporabo. Namesto da bi veliko sredstev porabili za oblikovanje programa pridobivanja kupcev in ohranjanje njihove zvestobe z nagradami, vse prihranke neposredno, v obliki znižanih cen, prenesemo na naše kupce. To pomeni, da kupcu ne postavljamo norme, kolikokrat naj nakupuje pri nas ali za kolikšno vrednost naj opravi nakup, saj sveže in nadzorovano kakovostne izdelke dobi prav ob vsakem nakupu. Odziv potrošnikov na to filozofijo je odličen, zato jo nameravamo ohraniti tudi v prihodnosti.«
Verjetno so največji specialisti za poceni nakupovanje, vsaj kar se izdelkov za vsakdanjo rabo tiče, mlajši upokojenci, ki imajo dovolj časa in energije, obenem pa tudi motivacijo, da kupujejo premišljeno in kar najceneje. Po parih pogovorih s takimi nakupovalnimi specialisti, sklepam, da je optimalna strategija približno taka:
- V trgovine se hodi redko, z vnaprej pripravljenim seznamom in po večje količine.
- Nakupovalni spisek se dela med tednom, z upoštevanjem akcij, o katerih obveščajo letaki, ki jih dobivamo v poštne nabiralnike.
- Ne kupuje se vsega v isti trgovini. Treba je vedeti, kaj je v kateri trgovini vsaj povprečne kakovosti, če ne boljše, npr. določena živila v Leclercu, določena tehnika v Hoferju, pivo v Lidlu, nekateri prehrambeni izdelki v Eurospinu…
- Treba je upoštevati dnevne akcije (a la pekovski izdelki v Mercatorju eno uro pred zaprtjem trgovine) in izrezovati kupone.
- Treba je imeti in nositi s seboj vse možne kartice.
Koliko ljudi res zmore tako strategijo dosledno izvajati, je sicer drugo vprašanje. Verjetno pa je v teh časih marsikdo prisiljen, da se nakupovanja loteva manj lahkomiselno kot včasih.
